Matičar, ki je pristojen za vpis smrti v matično knjigo umrlih, v tridesetih dneh od vpisa pošlje smrtovnico zapuščinskemu sodišču. Sodišče, na območju katerega je imel pokojni zadnje stalno ali začasno prebivališče, takoj po prejemu smrtovnice po uradni dolžnosti začne zapuščinski postopek.

Kadar iz smrtovnice izhaja, da zapustnik ni zapustil premoženja ali je zapustil le premično premoženje in nihče od dedičev ne zahteva oprave obravnave, se zapuščinska obravnava ne opravi, osebe, ki so upravičene dedovati, pa izvršujejo pravice kot dediči. V slovenskem pravnem redu namreč velja, da dediči že s trenutkom zapustnikove smrti vstopijo v njegov pravni položaj zaradi česar so že od trenutka smrti dalje upravičeni izvrševati vse pravice, ki jih je imel zapustnik. Sklep o dedovanju je le ugotovitvene narave. V vseh ostalih primerih bo sodišče opravilo zapuščinsko obravnavo.

Glavna naloga sodišča je, da v zapuščinskem postopku ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.

Vabilo na narok

Sodišče razpiše narok, na katerega se povabi dediče in ostale, za katere je sodišču znano, da bi lahko bili dediči. V vabilu seznani osebe z obstojem oporoke oz. jih povabi, da jo predložijo. Seznani jih, da lahko do konca postopka podajo pri sodišču izjavo, ali sprejmejo dediščino ali pa se ji odpovejo in da bo sodišče odločilo o njihovi pravici po podatkih, s katerimi razpolaga, če ne pridejo na narok ali ne podajo izjave. Izjava se lahko poda ustno na zapisnik na naroku ali pisno. Zadošča že lastnoročno napisana ali računalniško izpisana in podpisana izjava. Ni potrebno, da bi bila overjena pri notarju, razen če sodišče to posebej zahteva.

Pomembno je vedeti:

1. dedna izjava je nepreklicna: izjave, potem ko jo dedič poda, ne more preklicati. Dedič, ki je dal izjavo, lahko zahteva razveljavitev izjave s tožbo, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti.
2. dedna izjava se nanaša na celotno dediščino in ne more biti pogojna: izjava, s katero bi eden od dedičev izjavil, da sprejema dediščino na zapustnikovem stanovanju, drugemu premoženju pa se odpoveduje, ni dedna izjava o odpovedi dedovanju, ampak gre za izjavo s katero dedič dediščino po zapustniku sprejema in obenem predlaga, na kakšen način naj se razdeli med dediče. Tudi izjava dediča, da se dediščini odpoveduje v korist drugega dediča (npr. hči izjavi, da se odpoveduje dedovanju po očetu v korist matere) ni izjava o odpovedi dedovanju ampak izjava o sprejemu dediščine in odstopu dednega deleža sodediču. To je pomembno v primeru, da so po zapustniku ostali dolgovi. Dediči namreč odgovarjajo za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Kdor se dediščini odpove, ni dedič in tudi za zapustnikove dolgove ne odgovarja.

Obravnava

Na naroku sodišče najprej naznani po kom teče zapuščinski postopek, nato preveri kdo je prisoten. Nadalje sodišče povzame vse premoženje, ki je znano sodišču in pri dedičih preveri ali obstoji še kakšno zapustnikovo premoženje. Nato sodišče ugotovi kdo so dediči ter ali se deduje na podlagi zakona ali nastopi oporočno dedovanje.

Če obstoji oporoka, pri dedičih preveri ali ji priznavajo njeno veljavnost. Če se zgodi, da je kdo od dedičev ne priznava, npr. ker trdi, da zapustnik zaradi svoje bolezni v trenutku, ko je bila sestavljena sploh ni vedel, da podpisuje oporoko, sodišče zapuščinski postopek prekine in osebo katere pravico šteje za manj verjetno napoti na pot pravde. Če se v roku, ki ga določi sodišče, tožba ne vloži, sodišče izda sklep o dedovanju kot da bi bil zahtevek dediča, ki je bil napoten na pravdo zavrnjen. Če je tožba pravočasno vložena, se zapuščinski postopek prekine in se nadaljuje šele, ko postane sodba v pravdnem postopku pravnomočna. Če spora o dejstvih, ki so pomembna za sprejem sklepa o dedovanju ni (npr. ni spora o obsegu zapuščine, ni spora o tem kdo je dedič) se zapuščinski postopek konča z izdajo sklepa o dedovanju. Sklep izide pisno.

Pri vstopu na sodišče morajo vse stranke skozi varnostni pregled, zato je pomembno, da na narok pridete dovolj zgodaj. S seboj imejte osebni dokument in vabilo na narok. Zastopanje po odvetniku na narokih v okviru zapuščinskega postopka ni obvezno. Lahko pa se dedič z njim posvetuje in se dogovori tudi za zastopanje. Odločitev o tem je praviloma odvisna od obsega zapuščine in od zapustnikovih razpolaganj s svojim premoženjem za časa življenja.

Aktivno iskanje zapustnikovega premoženja

Pomembno je, da so dediči pri iskanju zapustnikovega premoženja aktivni in da sodišču povedo ali je imel pokojni še kakšno drugo premoženje, na katerega so morda ob sestavi smrtovnice pozabili npr. bančni račun v sosednji Avstriji. Sodišče bo opravilo ustrezne poizvedbe in o tem pridobilo podatek.

Dedni dogovor

Dediču pripade glede na dedni delež ustrezen del vsake zapustnikove premoženjske pravice. Na primer – če je bil zapustnik lastnik enega stanovanja in vikenda na morju bosta brata, ki sta edina dediča po njem, dedovala vsak ½ njegove lastninske pravice na stanovanju in na vikendu na morju. Posledično bosta postala solastnika in bosta z obema nepremičninama morala upravljati skupaj.

Dediči lahko, že v okviru zapuščinskega postopka, sklenejo dedni dogovor – v svojem bistvu gre za dogovor o delitvi dediščine med več dedičev. V zgornjem primeru bi se brata lahko dogovorila, da eden od njiju podeduje stanovanje, drugi pa vikend. Če pride do razlike v vrednosti, se lahko dogovorita tudi o izplačilu razlike. Dediči lahko sodišču predložijo dedni dogovor ali pa ga sklenejo na naroku. S tem se izognejo nastanku solastniške skupnosti.

Zakonito dedovanje

Po zakonu dedujejo zapustnikovi sorodniki, kadar zapustnik ni napravil veljavne oporoke. Od tega, kdo so njegovi najbližji sorodniki je odvisno ali govorimo o dedovanju v prvem, drugem ali tretjem dednem redu. V prvem dednem redu dedujejo zapustnikovi otroci (če so otroci že pokojni po vstopni pravici dedujejo vnuki) in njegov zakonec po enakih delih. Če zapustnik ni zapustil otrok, se deduje v drugem dednem redu – dedujejo njegovi starši in njegov zakonec, pri čemer pokojnikovi starši dedujejo eno polovico zapuščine po enakih delih, pokojnikov zakonec pa deduje drugo polovico zapuščine. Kadar zapustnik ni zapustil ne potomcev ne staršev in tudi ti niso zapustili nobenega potomca in ne zakonca, dedujejo njegovi dedi in babice. Eno polovico zapuščine dedujeta ded in babica po očetovi strani, drugo polovico pa ded in babica po materini strani.

Nujni dediči so pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec. Njihov nujni dedni delež znaša polovico zakonitega dednega deleža. Dedi in babice ter bratje in sestre pokojnika so nujni dediči le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Njihov nujni dedni delež znaša eno tretjino zakonitega dednega deleža. Nujni dedni delež v posameznem primeru lahko uveljavljajo le dediči, ki je v konkretnem primeru zakoniti dediči. O prikrajšanju nujnega dednega deleža določenega dediča govorimo, kadar je zapustnik s svojimi neodplačnimi razpolaganji za časa svojega življenja ali/in z oporočnimi razpolaganji razpolagal tako, da določen dedič od njega ni prejel (ne za časa življenja z darili in ne z oporoko) niti premoženja, ki bi ustrezalo njegovemu nujnemu dednemu deležu. Uveljavljanje prikrajšanja je zapleten postopek, zato v primeru da menite, da ste prikrajšani, za nasvet prosite izkušenega pravnega strokovnjaka.

Objava: Pogrebni priročnik 2022, izdajatelj Mogenas d.o.o., Ljubljana, uredila Nika Gruden

Objavljeno na spletni strani: 13. 6. 2022