Moj dolžnik je pred kratkim umrl. Po posojilni pogodbi mi je dolgoval večjo vsoto denarja. Ali lahko sedaj terjam dediče in kako naj ugotovim, kdo so dediči?
Na tem mestu smo že pisali, da s trenutkom zapustnikove smrti vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik, z enkratnim dejanjem preidejo na njegove dediče (univerzalna sukcesija). Kar pomeni, da dedič odgovarja tudi za zapustnikove dolgove. Vendar je njegova odgovornost omejena. Velja, da dedič odgovarja do višine vrednosti podedovanega premoženja, a ne le s podedovanim premoženjem, ampak tudi s svojim premoženjem (odgovornost pro viribus hereditatis). Za zapustnikove dolgove odgovarja le tisti, ki je dejansko postal dedič. Kdor se odpove dediščini, ne odgovarja za zapustnikove dolgove. Upnik zahtevek za izplačilo dolga lahko uveljavlja le proti dedičem, ne pa proti zapuščini, saj zapuščina nima samostojne pravne narave. Pogosto bo upnik dediče terjal šele, ko bo pridobil pravnomočni sklep o dedovanju po zapustniku, saj prej ne ve, kdo so dediči. Informacijo o tem, kdo so dolžnikovi dediči, lahko pridobi na pristojnem okrajnem sodišču, pri čemer mora za to izkazati pravni interes.
V treh mesecih od uvedbe dedovanja (tj. zapustnikove smrti oz. od razglasitve posameznika za pogrešanega) lahko zapustnikovi upniki v okviru zapuščinskega postopka zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine; prav tako se njegovi upniki ne morejo iz nje poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev (143. člen ZD). Vendar pa to ne pomeni, da bo sodišče dedičem naložilo, da morajo poravnati zapustnikov dolg. Če ga dediči ne bodo poravnali, bo moral upnik vložiti tožbo/predlog za izvršbo (v vašem primeru tožbo) zoper zapustnikove dediče.
Pretežni pomen instituta ločitve zapuščine je v tem, da upniki, ki ga uveljavljajo, pridobijo prednostno poplačilno pravico svojih terjatev prav iz zapustnikovega premoženja, pred poplačilno pravico dedičevih upnikov. Kot tudi v tem, da zapustnikovi upniki, ki so zahtevali takšno ločitev, lahko zahtevajo plačilo svojih terjatev samo iz zapuščinskega premoženja (2. odst. 143. člena ZD). Tu gre za omejitev odgovornosti po vrsti premoženja in zato tudi po vrednosti: odgovornost cum viribus hereditatis.